Zadnji dogodek pa je bilo gostovanje prav tako tradicionalnega gosta Borisa Muževiča. S prijateljem Petrom Pockom sta na njun avtentičen način pričarala vzdušje dobre glasbe z vseh vetrov, Boris s svojim značilnim glasom Johnyja Casha, Peter pa s svojimi avtorskimi prekmurskimi pesmimi.
Drugi dogodek je bilo že četrto gostovanje Gregorja Čušina, ki se je skupaj s sinovoma predstavil v monoigri Nedokončani stihi, simpatični parodiji na svetopisemske zgodbe. Tukaj moram pohvaliti Cirila Purkata, ki je zelo domišljeno in skrbno pripravil sceno rajskega vrta, ki je bila izbrana za to predstavo.
Lojzov teater je postal v nekaj letih simpatična “ustanova”, ki razgiba nekoliko zaspano poletno sceno v naših hribih. Kot vsako leto se je tudi letos nekaj dogodkov že zvrstilo.
Najprej je v prvem sezono otvoril Branko Purkart kot Krjavelj z opazno vlogo Čara kot nadomestne koze Dimke, program pa so dopilnili pevci zbora Golovec. Tukaj lahko omenim, da je bilo iz izkupička prostovoljnih prispevkov po pokritju stroškov namenjenih 100 evrov gasilskemu društvu Rob za novo gasilsko vozilo, ki ga pričakujejo v letošnjem letu.
12. avgusta 2017 je Boris Muževič gostoval skupaj s Petrom Pockom in skupaj sta uprizorila zelo simpatičen preplet starih uspešnic in avtorske glasbe Petra s prekmursko noto. Petdeset obiskovalcev je prišlo na svoj račun in uživalo v glasbenih izpovedih obeh gostov. Računamo, da se vidimo tudi naslednje leto ob še številčnejši publiki!
V soboto, 8. Julija 2017 ob 17. Uri je v Lojzovem teatru spet gostoval Gregor Čušin, dramski igralec, tokrat s svojo avtorsko monokomedijo Evangelij po Čušinu. Predstavo si je ogledalo okoli 70 gledalcev, ki so zadovoljni in vedre volje še nekaj časa vztrajali na prizorišču v klepetu z igralcem ter njegovo soprogo.
Kaj torej želite povedati z predstavo Evangelij po Čušinu? (iz intervjuja, objavljenega na javni spletni strani Gregorja Čušina)
Želel sem kot katoličan spregovoriti katoličanom, vernik vernikom, Jezusu zastaviti par vprašanj, ki morda mučijo še koga. Predvsem pa sem hotel na glas povedati svoje mnenje o nekaj bolj ali manj aktualnih dogajanjih – predvsem v Cerkvi. In to na ljudem prijeten, humoren način.
Verjamem v smejočega Boga. Dokaz, da je Bog duhovit, lahko najdem že takoj, ko se pogledam v ogledalo. Moje telo, čeprav brez dvoma lepo, z vsemi izrastki in pritiklinami je vsekakor delo in rezultat božje ljubezni, duhovitosti in humorja. Drugo, v kar sem prepričan in bi morda tudi rad povedal s predstavo, je, da je bil Jezus igralec in humorist. Nastopal je pred množicami, torej je bil tudi dober govorec. Znal je pripovedovati zgodbe. Če bi bil dolgočasen govorec, ga množice ne bi poslušale ure in ure, pa če bi imele njegove zgodbe še tako globoko vsebino. Prepričan sem, da je moral množicam prilike in zgodbe – vsaj nekatere – pripovedovati z nasmeškom na ustih, kot humorne zgodbe, kot anekdote. Ker če bi on ljudi resno ozmerjal in rekel: »Vi ste ovce, jaz pa pastir«, bi ga kamenjali na licu mesta, nikoli ne bi prišel do križa (smeh). Brez kančka smisla za humor lahko primerjavo z ovcami vzamemo kot žaljivo. Da ima Bog smisel za humor, vidimo tudi v našem vsakdanjem življenju, v vsakdanjih dogodkih.
